Bolečina

Bolečina je kompleksna, visoko individualizirana in subjektivna izkušnja, ki vključuje tako senzorno kot tudi čustveno komponento. Kompleksnost bolečine nakazuje, da je za zdravljenje potreben celovit, holističen pristop, ki v zakup vzame večplastnost bolečine (npr. razlikovanje med različnimi tipi bolečine, kognitivno in čustveno interpretacijo bolečine, učenjem s pogojevanjem, spominom, varovalnimi dejavniki kot tudi tudi dejavniki tveganja).


 

Osnove o bolečini

Vsaka bolečina se prične z dražljajem. V telesu imamo nociceptorje, ki zaznavajo dražljaje iz notranjega in/ali zunanjega okolja in nato pošiljajo informacije o teh dražljajih v hrbtenjačo in možgane. Šele v možganih se ustvari občutek in zaznava bolečine. 

Ko občutimo bolečino v določenem telesnem predelu, gre pravzaprav za proces nocicepcije – bolečina nastane šele takrat, ko na kognitivni in čustveni ravni interpretiramo zaznan dražljaj kot bolečino.


Bolečino v splošnem definiramo glede na:

  • Lokacijo

    Bolečina je lahko:

    • Somatska bolečina (npr. zlom, opekline)

    • Nevropatska bolečina, ki se pojavi, kadar pride do poškodbe perifernega živca ali centralnega živčnega sistema (npr. mravljinčenje, ostri zbodljaji, pekoč občutek)

    • Visceralna bolečina, ki jo težko lokaliziramo in pripišemo zgolj enemu telesnemu predelu (npr. posamezniki, ki so doživeli srčni napad, pogosto poročajo o predhodni bolečini v levi roki)

    • Psihološka bolečina, ki se nanaša na doživljanje negativnih čustev in/ali čustvenih stanj (npr. anksioznost), stresa ter se lahko asociira s preteklimi spomini

  • Trajanje in frekvenco

    • Akutna bolečina se nanaša na bolečino, ki traja manj kot 30 dni

    • Kronična bolečina se nanaša na bolečino, ki traja več kot šest mesecev

    • Ponavljajoča se akutna bolečina se nanaša na ponavljajočo se bolečino, ki traja več časa, vendar se pojavlja v izoliranih epizodah bolečine

    Razlika med akutno in kronično bolečino je v tem, da ima akutna bolečina varovalni namen, ki omogoča preživetje. Akutna bolečina nas namreč opozori na nevarnost, prisotnost patologije v telesu ter zmanjšano uporabnost poškodovanih oz. obolelih delov telesa. Ko je ne občutimo več, signalizira odhod patologije iz telesa in stanje povrnjene homeostaze v telesu. Kronična bolečina po drugi strani močno omejuje in slabša kvaliteto posameznikovega zdravljenja. Če je ne zdravimo pravilno oz. zgolj na podlagi modela akutne bolečine, lahko postane intenzivnejša in posledično težje obvladljiva.

    Frekvenca se nanaša na pogostost doživljanja bolečina - je bolečina vseskozi prisotna ali se bolečina pojavlja v izoliranih epizodah?

  • Osnovni vzrok

    Vrsta bolečine (somatska, visceralna, nevropatska, psihološka) nam lahko daje vpogled v njene mehanizme in osnovne vzroke.

  • Intenziteto

    Posameznik lahko intenzivnost bolečine opiše na podlagi več ocenjevalnih lestvic (npr., od 0-10, kontinuum mila-srednja-huda…). Doživljanje bolečine je močno subjektivno in individualizirano (npr. pri dveh različnih posameznikih lahko ista poškodba povzroča različno dojemanje intenzivnosti bolečine). Intenziteto bolečine lahko tudi preverimo tako, da vprašamo, izvajanje katerih aktivnosti preprečuje pacientu (npr. prehranjevanje, spanje, gibanje; Pain, 2002).


 

Psihološki vidiki bolečine

Psihološki faktorji igrajo pomembno vlogo:

  • v začetni fazi doživljanja bolečine (npr. kako interpretiramo dražljaj; ga asociiramo z določenim spominom; prepričanje o lastnem pragu bolečine, itd.),

  • zaznani resnosti bolečine (npr. katastrofična interpretacija dražljaja, ki jo spremlja anksioznost),

  • poslabšanju bolečine (psihološki dejavniki, ki slabšajo bolečino; npr. pomanjkanje spanja)

  • vzdrževanju bolečine (psihološki dejavniki, ki prispevajo k vzdrževanju bolečine; npr. učenje s pogojevanjem).

Lahko bi dejali, da so psihološki dejavniki prisotni pri vsaki vrsti bolečine, saj so možgani oz. um tisti, ki interpretirajo dražljaj kot bolečino (Pain, 2002).

Nekaj psiholoških dejavnikov, ki vplivajo na prag bolečine:

  • Anksioznost in depresija (Arntz in De Jong, 1994; de Heer idr., 2014)

  • Stres (Hannibal in Bishop, 2014; Vachon-Presseau, 2018)

  • Pomanjkanje spanja (Finan idr., 2013; Kundermann idr., 2004,Whibley idr., 2019)

  • Čustva (Villemure in Bushnell, 2002;Wiech in Tracey, 2009)

  • Motivacija (Navratillova in Porreca, 2014; Porreca in Navratilova, 2017)

  • Spomin(McCarberg in Peppin, 2019)


 

Zdravljenje bolečine

Zdravljenje bolečine ni standardizirano in zahteva celosten, multidisciplinaren in individualiziran pristop. Obstaja več načinov zdravljenja, kontroliranja in upravljanja bolečine:

  • Medikamentozno zdravljenje

  • Minimalno invazivni postopki

  • Psihološke terapije (npr. KVT)

  • Fizioterapija in delovna terapija

  • Akupunktura in nutricevtiki (=snov, ki ima pozitivne učinke in/ali zdravi bolezni)

  • Samoopolnomočenje ( izobraževanje o bolečini in raziskovanje lastnih vzrokov in mehanizmov zaznavanja bolečine)


 

Tehnike spopadanja z bolečino


 

Kompleksni regionalni bolečinski sindrom

Kompleksni regionalni bolečinski sindrom (KRBS) je stanje kronične bolečine, katerega sproži bodisi telesna poškodba ali operacija okončine bodisi doživeta travma. KRBS prizadene več žensk kot moških in se pojavi pri okoli 20 osebah na 100 000 pacientov, v starostnem razponu od 37-53 let (Popkirov idr., 2018). Za KRBS je značilna kombinacija lokalnega vnetja telesa in de-regulacije avtonomnega živčnega sistema, ki se kaže s trofično in motorično disfunkcijo prizadetega dela ter zelo spominja na etiologijo in manifestacijo simptomov funkcionalne nevrološke motnje.

 
 

Klinična diagnostična merila za KRBS, z značilnostmi, ki jih opazimo tudi pri funkcionalni nevrološki motnji

  • Kontinuirana bolečina, ki ni sorazmerna s kakršnimkoli spodbujevalnim dogodkom,

  • Pacient mora poročati o vsaj v enem simptomu v treh ločenih kategorijah:

    • Senzorični simptomi: hiperstezija in/ali alodinija

    • Vazomotorični simptomi: temperaturna asimetrija in/ali spremembe barve kože in/ali asimetrija barve kože

    • Sudomotorični simptomi/edem: edem in/ali spremembe v znojenju in/ali asimetričnost potenja

  • Motorični/trofični simptomi: zmanjšan obseg gibanja in/ali motorične disfunkcije (šibkost, tremor, distonija) in/ali trofične spremembe (lasje, nohti, koža)

  • V času ocenjevanja mora imeti pacient vsaj en znak v dveh ali več naslednjih kategorijah:

    • Senzorični simptomi: znaki hiperalgezije (na vbod z iglo) in/ali alodinije (na rahel dotik in/ali globok somatski pritisk in/ali gibanje sklepov)

    • Vazomotorični simptomi: dokaz temperaturne asimetrije in/ali spremembe barve kože in/ali asimetrije kože

    • Sudomotorični simptomi /edem: znaki edema in/ali sprememb znojenja in/ali asimetrije znojenja

    • Motorični/trofični simptomi: znaki zmanjšanega obsega gibanja in/ali motorične disfunkcije (šibkost, tremor, distonija) in/ali trofičnih sprememb (lasje, nohti, koža)

  • Simptomov bolje ne pojasnjuje nobena druga diagnoza

SLOVARČEK:

  • Alodinija = boleč odziv na neboleč dražljaj

  • Hiperalgezija = povečana občutljivost na boleče dražljaje

  • Edem = oteklina

  • Sudomotorična aktivnost = sprememba barve in/ali pretoka krvi

 
Previous
Previous

Motnje spanja

Next
Next

Glavoboli