Nevrologija

Diagnozo funkcijske nevrološke motnje lahko postavi izkušen nevrolog na podlagi pozitivnih kliničnih znakov. Pred postavitvijo diagnoze je pomembno, da nevrolog opravi temeljit pregled in tudi vse potrebne teste, ki mu pomagajo izločiti ostale nevrološke motnje. Pacienta je koristno vprašati po vseh prisotnih simptomih, s poudarkom na mehanizmih nastanka (iskanje patofizioloških sprožilcev, kot so migrena, akutna bolečina, panična motnja, okužba, nezaželeni učinki zdravil, itd.).

Pomembno je povprašati tudi po sekundarnih simptomih, ki pogosto slabšajo kakovost pacientovega življenja in bodo tudi potencialna ovira na poti do njegovega ozdravljenja (npr. spanje, utrujenost, bolečina, koncentracija in preostali kognitivni simptomi).


Pogoste napake pri diagnosticiranju


Neupoštevanje komorbidnosti z drugim zdravstvenim stanjem

Funkcijska nevrološka motnja je pogosto komorbidna s preostalimi nevrološkimi motnjami. Kar 20% pacientov s funkcijskimi (disociativnimi) napadi je diagnosticiranih tudi z epilepsijo. Prav tako lahko FNM predstavlja začetno stopnjo Parkinsonove bolezni, zaradi skupnih nevrobioloških mehanizmov.

Zanašanje na nenavadne klinične znake

Tako kot pri nekaterih nevroloških motnjah, so tudi pri FNM prisotni nenavadni klinični znaki (npr. sposobnost samoinduciranja epileptičnih napadov), vendar je ključnega pomena, da se diagnoza ne postavi zgolj na njihovi prisotnosti! FNM se diagnosticira na podlagi pozitivnih kliničnih znakov (več si lahko preberete pod zavihkom diagnoza. )

Diagnosticiranje zgolj na podlagi psihiatričnih komorbidnosti in/ali nedavnega stresa

Čeprav za FNM velja visoka komorbidnost s psihiatričnimi motnjami (npr. anksioznost, depresija, itd.) je napak diagnozo postaviti zgolj na predpostavki psihogenega vzroka. Pri veliko pacientih namreč motnjo sproži poškodba, nesreča ali operacija.


Nekaj primerov komunikacije s FNM pacienti

(povzeto po Bennett idr., 2021).

Previous
Previous

Multidisciplinarnost

Next
Next

Psihologija