Kognitivno-vedenjska terapija je najpogostejša oblika terapije, ki se uporablja pri pacientih s FNM ter raziskuje povezavo med čustvi, mislimi in vedenjem.

Predstavlja zelo strukturiran, direktiven in časovno omejen pristop, katerega namen je blaženje stiske ter pomoč pri razvijanju lastnega miselnega uvida ter bolj prilagodljivega vedenja. Je najbolj raziskana in empirično podprta psihoterapevtska metoda, ki se uporablja za zdravljenje različnih duševnih motenj(Fenn in Byrne, 2013; Frankelstein idr., 2022).

KVT je še posebej koristna za zdravljenje funkcijskih napadov, saj imajo pacienti razvita številna maladaptivna prepričanja o bolezni ter negativna somatična vedenja. Prav tako so pri njih pogostejši disociativni in psihopatološki simptomi (La France idr., 2009)

KVT se v okviru FNM primarno osredotoča na zmanjšanje resnosti in/ali intenzitete simptomov preko raziskovanja, identificiranja in aktivnega spreminjanja maladaptivnih prepričanj, misli, čustev in negativnih vzorcev vedenja (npr. izogibalno vedenje, ki se je razvilo kot posledica motnje), ki se navezujejo na izraženost simptomov FNM. 

Simptomatsko izboljšanje temelji na predpostavki, da so abnormalni simptomi povezani s specifičnim nefunkcionalnim jedrnim prepričanjem. Kadar pacientom uspe identificirati nefunkcionalno prepričanje in ga preoblikovati v bolj funkcionalno, pride do simptomatskega izboljšanja. 

KVT se pri FNM osredotoča na:

  • preusmerjanje pozornosti

  • spreminjanje negativnih avtomatskih misli, prepričanj in postavljanje situacij v ustrezen kontekst

  • prevzemanje kontrole nad telesno fiziologijo

Katastrofična misinterpretacija

KVT modeli funkcijskih nevroloških motenj so dosti bližje KVT modelom anksioznosti in paničnih motenj kot KVT modelom depresije. Katastrofična misinterpretacija telesnih simptomov ima v KVT modelu anksioznosti osrednjo vlogo. Na podlagi KVT prihaja do disfunkcionalnih prepričanj o resnosti bolezni/motnje, zdravju in fizioloških senzacijah, ki se še dodatno poslabšajo, kadar so simptomi nepojasnjeni (Bailey idr., 2015; Barsky idr., 1993). 

Katastrofična misinterpretacija je proces, tekom katerega posameznik interpretira dražljaj kot prihajajočo katastrofo (npr. posameznik s funkcionalnimi napadi, lahko pospešeno bitje srca doživlja kot znak, da bo kmalu doživel hud napad). Tako prihaja do aktivne izmenjave v interpretaciji situacije, zaradi česar je katastrofična misinterpretacija bolj kognitiven proces kot samostojna misel (Ohst in Tuschen-Caffier; 2018).

Tudi raziskave o FNM poročajo o vplivu prepričanj in pričakovanj na funkcijske nevrološke simptome. Edwards idr., (2013) to razlagajo s pomočjo teorije aktivne interference, na podlagi katere možgani napovedujejo in interpretirajo senzorične vnose, glede na pretekle izkušnje. Za paciente s FNM naj bi bila značilna pristranskost ‘prehitrih sklepov’, saj raziskave kažejo, da pacienti s FNM potrebujejo manj informacij za sprejemanje odločitve, v primerjavi s kontrolno populacijo. Prav tako ob dodatku protislovnih dokazov svojo odločitev hitreje spremenijo, kar lahko predstavlja dejavnik tveganja za neustrezno posodabljanje preteklega modela v možganih. 

Edwards idr., (2013) prav tako poročajo o diskrepancah med subjektivnim in objektivnim poročanjem o frekvenci dnevnega funkcijskega tremorja. Medtem, ko so pacienti poročali, da funkcijski tremor doživljajo od 80%-90% celotnega dneva, so objektivne mere pokazale, da ga doživljajo le 30 minut na dan. To nakazuje, da imajo pacienti s FNM okvare pri sklepanju in zaznavanju časa ‘od zgoraj navzdol’, v primerjavi s posamezniki z organskim tremorjem, kjer se subjektivne in objektivne frekvence tremorja bolj ujemajo.

Model samo-regulacije izvršilnih funkcij

Premisa omenjenega modela je, da se večja težava nahaja o maladaptivnih prepričanjih, ki jih imajo posamezniki o mišljenju, kot pa o maladaptivnih prepričanjih, ki jih imajo posamezniki o bolezni/motnji/zdravju/simptomih. 

Negativna misel “Nihče ne ve, kaj mi je. Kaj, če se nikoli ne pozdravim?” lahko pri posameznikih, ki so nagnjeni k anksioznosti, sproži kaskado negativnih misli, kot so ruminacija, skrb in fokusiranje na grožnjo. Skupno se ti odzivi imenujejo sindrom kognitivne pozornosti (iz ang. Cognitive Attentional syndrome; CAS). Ti odzivi lahko vztrajajo pri:

  • posameznikih s pozitivnimi metakognitivnimi prepričanji

    (“ Zaskrbljenost o zdravstvenih težavah, mi lahko pomaga pri pravočasnem okrepanju”)

  • posameznikih z negativnimi metakognitivnimi prepričanji

    (“ Ne morem kontrolirati svojega zdravstvenega stanja.”)

Pozitivna metakognitivna prepričanja ohranjajo kaskado negativnega mišljenja, medtem ko negativna metakognitivna prepričanja vodijo v zmanjšano mentalno kontrolo in druge disfunkcionalne oblike mišljenja. Obe obliki ohranjata anksioznost glede zdravja in vodita v povečano doživljanje stresa (Bailey idr., 2015).

La France idr., (2009) so razvili na Beckianu temelječo KVT, ki predstavlja časovno-omejeno in v sedanjost usmerjeno psihoterapijo, ki obravnava izkrivljeno kognicijo in vedenjske spremembe pri pacientih s funkcijskimi napadi. Cilj je doseganje nadzora nad njimi.