• Skupaj zapišite seznam simptomov. Dopišite resnost, variabilnost, frekvenco, dejavnike, ki poslabšajo simptome, itd.

    Smernica 1

  • Ustvarite si sliko njihove 24 urne rutine- tako boste odkrili potencialne faktorje, ki ohranjajo motnjo.

    Smernica 2

  • Če delajo ali so v šoli, povprašajte po vplivu simptomov na kakovost dela/učenja. Če so že upokojeni, vprašajte po ugodnostih.

    Smernica 3

  • Povprašajte po njihovem dostopu do doma/delovnega okolja/šole. Povprašajte o pripomočkih, ki jih uporabljajo.

    Smernica 4

  • Vprašajte pacienta kdaj in kako so se pričeli simptomi.

    Smernica 5

  • Poskrbite, da pacient razume diagnozo.

    Smernica 6

  • Naredite celotno socialno anamnezo (vloge, dejavnosti, itd.).

    Smernica 7

  • Ugotovite, če potrebujejo nego; v primeru, da jo, vprašajte, če jim lahko kdo pomaga.

    Smernica 8

  • Povprašajte po zgodovini zdravstvenih težav.

    Smernica 9

  • Začnite opazovati vpliv simptomov na opravljanje dnevnih aktivnosti (kuhanje, osebna nega, itd.).

    Smernica 10

Delovni terapevti lahko pacientom pomagajo prepoznati in izvajati normalno gibanje ter jih postopoma vključevati v vsakodnevne aktivnosti.

Pri vseh motoričnih simptomih je koristna uporaba tehnik odvračanja pozornosti ter video snemanje (ob soglasju pacienta). Video posnetki so koristni, saj so pomembna povratna informacija tako za pacienta kot tudi za delovnega terapevta. Videi lahko pokažejo spremenljivost, frekvenco in trajanje simptomov, poudarijo uspehe in služijo kot referenčna točka za nadaljnje zdravljenje.

Nasveti pri delu s pacienti z motoričnim podtipom FNM

(Nicholson idr., 2019)

Kognitivni simptomi

Delovni terapevti lahko spodbujajo in usmerjajo pacienta k:

  • Izvajanju relaksacijskih tehnik in meditacije, ki krepijo kognitivne sposobnosti.

  • Načrtovanju dnevnih aktivnosti, da se izognejo kognitivni preobremenitvi.

  • Preprečevanju prevelikega zanašanja na pripomočke.

  • Normalizaciji kognitivnih napak v splošni populaciji.

Vizualni simptomi

Ključnega pomena je, da pomagate pacientu razumeti diagnozo ter, da z njim komunicirate na zelo senzibilen in empatičen način. Pohvalite in spodbujajte dogodke, ko so pacienti uporabili vizualne informacije, čeprav se tega niso zavedali (npr. izognili so se oviram), saj boste s tem okrepili pozitivno vedenje.

Delovni terapevti prav tako z raznimi strategijami preprečujejo, da bi se pacienti izogibali raznim aktivnostim in, da bi postali preveč odvisni od drugih. Pomembno vlogo imajo tudi pri upravljanju in lajšanju sekundarnih simptomov kot sta npr. občutljivost na svetlobo in agorafobija. Prav tako pomagajo preprečevati nekoristno vedenje, kot je npr. konstantno zapiranje oči.

Funkcionalni napadi

Pacientom pomagajte, da se počutijo varne in, da jih ni strah, da bi se poškodovali, če bi prišlo do napada, hkrati pa se izogibajte nenehnim zagotovitvam in fizičnim omejitvam. Pacienta povprašajte po sprožilcih ali opozorilnih znakih pred začetkom napada ter skupaj razvijte strategije za preprečevanje napada ob njihovi identifikaciji. Zelo koristne so t.i. senzorične tehnike ozemljitve, katerih cilj je ohranjanje pozornosti na sedanjem trenutku, s čimer preprečite disociacijo. Pacienta lahko vodite, da osredotoča svojo pozornost na barve, teksture ali zvoke v okolju, ga kognitivno zaposlite z raznimi besednimi igrami ali pa ga zaposlite s senzorično zasnovanimi distraktorji (npr. gumijasti trakovi, zapestnice, itd.).