Centralna ideja prvega modela je, da so funkcionalni napadi posledica procesa disociacije, kjer pride do psihološke razcepitve spominov in/ali duševnih funkcij od zavesti ter so tako močno podobni pojavom posttravmatskega podoživljanja. Funkcijski napadi naj bi predstavljali senzomotorične prebliske, ki nastanejo, kadar disociativen material, ki je posledica preteklega travmatičnega dogodka, vdre v zavest, običajno kot odgovor na travmatični opomin iz okolja. Posameznik ga posledično napačno razlaga kot epileptični napad, saj pride zgolj do zavedanja fragmentov disociiranega materiala, njegove povezave s travmatičnim dogodkom-i pa niso prepoznane oz. ga je zmožen prepoznati, vendar ga bodisi ne želi bodisi ni zmožen artikulirati na način, ki se ne bi rezultiral v disociativnem napadu.

MODEL 1: Funkcijski napadi so posledica aktivacije procesa disociacije

MODEL 2: Funkcijski napadi so naučen biološki odziv

Funkcijski napadi naj bi predstavljali akuten in močno avtomatiziran vedenjski odziv, kot posledico odziva na grožnjo in/ali alteracijo vzburjenja, katerega namen je zaščita organizma in regulacija vzburjenja na način vrnitve k homeostazi. Akutno vzburjenje naj bi tako vzdražilo disociativno stanje, ki ga karakterizirajo čustvena otopelost, depersonalizacija-derealizacija in drugi vidiki, ki so značilni za funkcijske napade. 

MODEL 3: Funkcijski napadi so manifestacija čustvenih stisk

Funkcijski napadi predstavljajo obrambni mehanizem, katerega funkcija je izražanje čustvene stiske. Neepileptični napadi tako bodisi predstavljajo fizične komponente emocionalnih stanj, ki jih posamezniki niso zmožni prepoznati bodisi jih napačno interpretirajo, ker nimajo razvite sposobnosti identificiranja in/ali poimenovanja svojih emocionalnih stanj (Več o tem).

MODEL 4: Funkcijski napadi so posledica naučenega vedenja

Funkcijski napadi predstavljajo habitualno vedenje, ki ga ohranja proces učenja s pogojevanjem (bodisi pozitivno bodisi negativno ojačevanje) ali pa ga ohranjajo intrinzične ali ekstrinzične prednosti (bodisi primarne bodisi sekundarne koristi). Funkcijski napadi se lahko razvijejo tudi kot posledica modelnega učenja (član družine je imel ali ima epileptične napade).

Integrativni kognitivni model (iz ang. Integrative cognitive model; ICM)

Integrativni kognitivni model predpostavlja, da so opazovani in subjektivni elementi funkcijskih napadov, posledica avtomatične izvršitve naučenih mentalnih reprezentacij napadov (t.i. oder napadov; iz angl. seizure scaffold), ki se izvršijo v kontekstu inhibitornih disfunkcij visokega nivoja kot posledica kroničnega stresa.

Oder napadov sestoji iz zaporedja zaznav in motoričnih aktivnosti. Le-te lahko oblikujejo:

  • Fizični simptomi(npr. disociacija, hiperventilacija, poškodba glave)

  • Inherentni refleksi, kot je zamrznitev (odziv simpatičnega živčevja)

  • Pridobljeno znanje in učenje s posnemanjem

Zaznave lahko sicer sprožijo senzorični vnosi, vendar so primarno ustvarjene na podlagi že obstoječih pričakovanj in posledično ne odražajo posameznikovega realnega notranjega ali zunanjega okolja. Oder napadov ni fiksen, vendar kljub temu razmeroma stabilen in spominja na pogojni odziv. 

Oder napadov lahko sproži vrsta notranjih in zunanjih dražljajev. Večinoma se sproži v odziv na povečano avtonomno vzburjenje, čeprav se lahko sproži tudi v njegovi odsotnosti, v odziv na relativno nevtralne emocionalne in kognitivne dražljaje. Posameznik ga doživlja kot neprostovoljnega, in se s tem namerno podredi disociaciji, ki je posledica funkcionalnega napada. Aktivna inhibicija je tako umaknjena, čeprav obstaja možnost, da jo posamezniki začno dojemati kot prostovoljno (Reuber in Brown, 2017). 

 Prednosti in slabosti modelov

(povzeto po Brown in Reuber, 2016)