Terapija sprejemanja in pripadnosti (iz angl. Acceptance and Commitment Therapy; ACT) je psihološka terapija, osnovana na teoriji relacijskega okvirja (iz angl. Relational Frame Theory), ki predpostavlja, da sta človeški jezik in misel nekaj, kar smo se naučili razumeti in generirati, na osnovi odzivov iz našega okolja. Ljudje tako konstrukcijo verbalnega jezika enačijo z dogodki in živijo preko jezika, ki ga uporabljajo za opisovanje svojega življenja (npr. negativne napovedi za prihodnost ali krivda glede preteklosti), zaradi česar imajo manj stika s sedanjim trenutkom. Posledično se odzivajo bolj na verbalne opise dogodkov, kot pa na dejanske izkušnje, kar vodi v emocionalni distres in psihološko nefleksibilnost. ACT je prav tako osnovana na osnovi funkcionalnega kontekstualizma, znotraj katerega ima vsako vedenje, znotraj določenega konteksta, svojo funkcijo (Cope idr., 2017).

ACT učinkuje na transdiagnostičen proces, ki se imenuje psihološka fleksibilnost in sestoji iz treh komponent:

  • Sposobnost vztrajati v vedenju ali ga spremeniti na način, ki vključuje zavesten in odprt odnos do misli in čustev = Odprtost

  • Sposobnost cenjenja tega, kar omogoča dana situacija = Zavedanje

  • Sposobnost uravnavanja vedenja z lastnimi cilji in vrednotami = Angažma

ŠEST OSREDNJIH KONCEPTOV ACT-JA

  • Sedanji trenutek

    • ACT usmerja ljudi k doživljanju sedanjega trenutka tukaj in zdaj.

    • Številne aktivnosti zahtevajo določeno stopnjo zavedanja v sedanjem trenutku, vendar je 'ostati' v sedanjem trenutku, ko ni takojšnje grožnje ali krize, zelo težko.

    • Ustvarjanje boljšega zavedanja izkušenj, pripomore k identifikaciji težavnih vzorcev vedenja ali odzivov na zunanje dražljaje, ki jih drugače ne bi opazili.

    • Omogoča večjo fleksibilnost v odzivanju, kar potencialno vodi v vedenje, ki je bolj v skladu z lastnimi vrednotami.

  • Vrednote

    • Vrednote so individualni ter unikatni standardi, ki nas usmerjajo, kako živeti življenje, ki je nam osebno pomembno. Iz tega vidika ni napačnih ali pravilnih vrednot, zavedati pa se moramo, da tako kot se mi razvijamo in spreminjamo, se spreminjajo in razvijajo tudi naše vrednote.

    • Na podlagi tega koncepta se evalvira, če klienta izraženo vedenje približuje ali oddaljuje od njegovih vrednot.

  • Pripadno vedenje

    • Vključevanje v aktivnosti, ki so skladne z našimi vrednotami.

    • Včasih vključevanje v aktivnosti, ki so skladne s klientovimi vrednotami, vodi do povišanega občutja neprijetnih notranjih doživetij.

    • Še vedno: funkcija je na vedenju in ne na izogibanju negativnih notranjih doživetij.

    • Uporaba vedenjskih strategij iz KVT, kot so postavljanje ciljev, izpostavitev in pridobivanje veščin.

  • Jaz kot kontekst

    • Gre za unikaten način doživljanja samega sebe kot ločenega od svojih zasebnih mentalnih izkušenj (misli, čustev, senzacij). Torej, kot stabilno entiteto.

    • Oseba je opazovalec lastne izkušnje, ne izkušnja sama. V tem kontekstu je izkušnja tista, ki se spreminja, ne jaz oz. self.

  • Defuzija

    • Kognitivna komponenta, ki se osredotoča na zaznavanje misli, čustev, spominov; odziva na njih in posledico tega odziva.

    • Če se tako zelo zapletemo v naše misli in ostala osebna doživetja, da verjamemo, da so dejansko resnična, je velika verjetnost, da se bomo na njih odzvali avtomatično in se bomo posledično poskušali izogniti situaciji.

    • Pri defuziji doživljamo naše zasebne dogodke, ampak se imamo priložnost zaustaviti, stopiti korak nazaj in spoznati, da negativna misel ni nič drugega, kot samo misel.

    • Fuzija jaza (selfa) z mislimi tako vodi v trpljenje. Pacient se uči distanciranja od neprijetnih misli, kot je npr. “Nikoli se ne bom pozdravil_a”, kar mu omogoča več nadzora nad lastnim vedenjem.

  • Sprejemanje

    • Vadba odprtega sprejemanja zasebnih dogodkov (misli, čustev, občutij, spominov) in spodbujanje k sprejemanju le-teh.

    • Pripravljenost stika s posameznikovo celotno izkušnjo, vključno z neprijetnimi stvarmi, ki pridejo na plano.

    • Funkcija procesa: kar nam povzroča bolečino, nas usmerja k temu, kar nam je pomembno.

Psihološka nefleksibilnost se nanaša na vedenje, ki ni kontrolirano z izbranimi vrednotami oz. kontigencami, temveč z zunanjimi izkušnjami. To vodi v tako imenovano »izkustveno izogibanje«, kjer se z izogibanjem oseba izogne neprijetnim notranjim izkušnjam, kot so boleče misli ali občutja. Pri tem pride do emocionalnega stresa, saj vedenje ni v skladu z lastnimi vrednotami.

Koristi ACT-ja za paciente s FNM

Čuječnost in sprejemanje sedanjega trenutka

Povečanje vrednostno usmerjenih vedenj

Primeri ACT tehnik v kontekstu FNM (Graham idr., 2018)

Nekaj pomislekov